Vaja “svizec (prosi)” je položaj, pri katerem pes obsedi na zadnjih nogah, sprednje noge pa stegne nad glavo ali jih drži sproščeno v zraku pred seboj. Tudi to vajo bomo učili s tarčenjem.
Zahtevnost: srednje zahtevna, statična vaja.
Predznanje: vaja s tarčo “nos”.
Učiti začnemo s tarčo/roko tik nad glavo
psa, da se privzdigne na zadnje noge
| Foto: Matej Velikonja |
Učenje začnemo v psu znanem, nemotečem okolju. Pripravljeno imamo hrano za nagrajevanje. Psa potrjujemo s klikom ali s posebno besedo v trenutku, ko naredi, kar želimo, nato ga vedno nagradimo s priboljškom.
1. korak: vedenje naučimo
Pes naj sedi pred nami, razprto roko (tarčo) mu ponudimo tik nad glavo, tako da mora dvigniti glavo, da se jo dotakne (vaja “nos”). Ko se pes roke dotakne, potrdimo (klik ali posebna beseda) in nagradimo. Pri vsaki naslednji ponovitvi roko dvignemo za centimeter, dokler se ni pes prisiljen rahlo odriniti in dvigniti prednji nogi od tal, da se dotakne tarče. Zdaj potrjujemo trenutek, ko so prednje noge v zraku in ne več dotika tarče. Pozorni moramo biti na to, da je pes ves čas v sedečem položaju. Odrine se lahko le s prednjimi nogami, ne sme pa z zadnjimi nogami vstajati. Če bo tarča vedno le nekoliko (največ deset centimetrov) nad njegovo glavo in vedno nekoliko za gobčkom (nad očmi), potem je manjša verjetnost, da bo pes poskušal vstati. Če se pes poskuša s prednjimi nogami nasloniti na nas, pomeni, da je tarča preveč naprej, zato jo premaknemo nazaj, nad pasjo glavo ali celo malo za njo.
Če se nam nikakor ne posreči, da bi pes v sedečem položaju dvignil le prednje noge, ampak ves čas vstaja ali se celo vzpenja na zadnje noge, potem si lahko pomagamo z vabljenjem. Psa bomo v želeni položaj zvabili. V roki držimo dišeč priboljšek (vabo) in ga psu, ki sedi, dvignemo tik nad smrček. Ko ga želi povohati, ga še rahlo dvignemo in umaknemo nazaj nad glavo psa – pes bo prisiljen dvigniti prednje noge, da bo prišel do vabe. V trenutku, ko se prednje noge ne dotikajo tal, pes pa še sedi, potrdimo in mu dovolimo, da vabo poje. Pri vabljenju pes samo sledi vabi in posledično znatno manj razmišlja. Vabljenje ponavadi vodi v podkupovanje psa (podkupljen pes je pripravljen sodelovati samo, če imamo hrano v roki), zato se mu poskušamo izogibati. Kadar pa ne gre drugače in si moramo pomagati z vabo, naj bo to le za prve tri ponovitve vaje. Pri vsaki naslednji ponovitvi vabimo psa s prazno roko in ga nagradimo s priboljškom iz žepa.
2. korak: zvišamo kriterije
Po nekaj dnevih, ko se pes vsakič uspešno dvigne v položaj “svizec”, ko mu ponudimo tarčo nad glavo, poskušamo vedenje za trenutek podaljšati. Ne potrdimo takoj, ko se prednje noge ločijo od tal, ampak počakamo, da pes vsaj malo zdrži v položaju, nato pa potrdimo in ga nagradimo.
3. korak: vajo poimenujemo
Ko je pes sposoben vsaj malo zdržati v položaju”svizec”, preden prednje noge spet spusti na tla, vedenje poimenujemo. Medtem ko je v želenem položaju, izgovorimo besedo “svizec”, nato šele potrdimo in nagradimo. Besedo šele uvajamo – pes jo mora velikokrat slišati, da jo poveže z določenim dejanjem, zato jo izgovarjamo med vedenjem in ne pred njim.
4. korak: vedenje podaljšujemo
V naslednjih dnevih vajo podaljšujemo sekundo po sekundo. Nekateri psi laže zdržijo v položaju “svizec” kot drugi. Z enim od svojih psov sem vajo podaljševala postopno pol leta, preden je bil sposoben sedeti kot “svizec” poljubno dolgo. Ne obupajte! Odvisno je pač od tega, ali ima vaš pes dobro ravnotežje ali ne. Če je vaja težka za psa, naredite nekaj kratkih ponovitev, nato eno daljšo, ki jo bolj obilno nagradite, nato spet nekaj kratkih itd.
Tarčo odpravimo, kretnja pa
lahko ostane za lažje razumevanje.
| Foto: Matej Velikonja |
5. korak: odpravimo tarčo
Tarčo začnemo odpravljati tako, da psu kot ponavadi ponudimo roko nad glavo, ko pa dvigne sprednje noge od tal, roko dvignemo više, da je ne more doseči. Izgovorimo besedo “svizec”, potrdimo in ga nagradimo. Bolj ko bo pes razumel besedo “svizec”, manj potrebujemo tarčo. Ko se nam zdi, da pes popolnoma razume vajo in besedo, lahko začnemo vaditi tako, da pes sedi kak meter stran od nas. Roko torej simbolično dvignemo v zrak v višino nad njegovo glavo in kot povelje izrečemo besedo “svizec”. Ker smo predaleč, da bi se pes roke sploh lahko dotaknil, je roka torej samo še vizualna pomoč – gib, ki ga postopoma namensko manjšamo, dokler ga popolnoma ne odpravimo in nam ostane le še povelje “svizec”.
6. korak: vajo nadgradimo in utrdimo
Takoj ko pes razume vajo, tudi, če še ni sposoben dolgo zdržati v tem položaju, začnemo vaditi zunaj, na sprehodih. Najprej tam, kjer ni veliko motečih dejavnikov (prazen travnik v parku), nato motnje stopnjujemo (vadimo ob potki, kjer so ljudje in drugi psi). Ko je vaja utrjena, jo postopoma prenehamo nagrajevati vsakič, ko jo pes naredi (vsake toliko pa ga le nagradimo), vedno pa psa pohvalimo z besedo. Zunaj lahko nagrajevanje s hrano nadomesti igra – za nagrado psa povabimo v igro vlečenja ali mu vržemo žogo.
november 2012 za revijo Moj pes
