Danes je D dan

Dan za novo poglavje, dan ko par čudovitih novih bitjec pride na svet in eno že nestrpno pričakujemo v našem krdelu!

Torej kaj? Fantastična novica, ki sem jo včeraj napovedala, je: da se danes kotijo mladički iz izbranega border collie legla in eden bo čez dva meseca prispel v moj dom! Tako. Pa je novica “iz omare” končno prišla na svet. Tako da, če tole berejo moji starši: ja, novega psa pričakujem! Ne, nič mi ni žal (za nesporazume med nami, ki sledijo) in ne, nisem zmešana.

Imeti več kot enega psa ni sicer več tako nekonvencionalno, kot je bilo nekaj let nazaj. Vedno več ljudi se odloča za drugega psa. Marsikdo zato, da bo prvi pes “imel družbo”. To je sicer vse lepo in prav, vendar se ljudje, ki so ljubitelji in ne poznavalci, ponavadi narobe lotijo zadeve. Če pride v naš dom nov mladič, pomeni da bomo morali še več časa posvetiti svojim pasjim članom družine, kajti mladiča je treba vzgajati! Kar pomeni vsakodnevno najmanj en ločen sprehod, da gremo ven sami z mladičem, nato pa še enkrat z odraslim psom – torej določeno število ločenih sprehodov! Dvojnih sprehodov! Kajti če oba psa ves čas tičita skupaj, ne moremo upati na zadovoljivo navezavo med mladičem in nami, vodnikom, kar pomeni, da bo pes manj poslušen – manj vzgojen, kot bi bil, če bi si vzeli čas samo zanj. In to ločevanje traja kar nekaj časa, vsaj pol leta.

V razmislek vsem, ki se jim pes smili, ker je “takooo saaaam” doma, da rabi dodatno družbo. Če razmišljate o drugem psu samo iz tega razloga, že delate napako. Če je vaš pes preveč sam doma, verjetno pomeni, da imate že zanj premalo časa, torej si verjetno ne boste vzeli dovolj časa še za mladiča!

Zakaj želim jaz novega psa? Ker se aktivno ukvarjam z njimi in tekmujem v agilityju – in žal se agility kariera mojega Kukca počasi zaključuje (vsak čas bo imel 11 let) in bi rada v dveh letih vzgojila in natrenirala novega agilitaškega psa. To je en razlog. Drug razlog je, da bo mladič pomladil starine v mojem tropu. Tretji razlog je, da enostavno potrebujem nov izziv, nov ritem (se že veselim zgodnjega vstajanja in dvojnih, ločenih sprehodov)! Četrti je ta, da imam trenutno čas in pogoje za vzgojo pasjega mladiča, ki jih prej nisem imela itd. Vse polno dobrih razlogov. Najpomembnejši pa je, da so (pasji) mladiči nekaj tako čudovitega, neopisljivo lepega!

Seveda sem prepričana, da bi mi marsikdo (najprej moji starši) znal našteti še več razlogov proti … ampak, to je moje življenje in samo enkrat ga živim! Vsak moj prosti trenutek je posvečen psom, vsi moji vikendi so organizirani s pasjimi aktivnostmi, vse moje počitnice so udeležba na velikih agilitaških tekmovanjih, vsi moji prijatelji so tam, zabavamo se in uživamo! Nekateri ljudje lovijo ribe, nekateri prebirajo knjiga, nekateri plezajo, planinarijo – jaz pač delam in tekmujem s psi. To sem jaz, tako pač to je. Ni treba tega razumeti, bi pa bilo lepo, če bi vsi moji bližnji to sprejeli, kot del mene – in ne kot čudaško bolezen, ki jo moram preboleti.