Iz vaje “tap” bomo izpeljali trikec, pri katerem nam pes s sprednjimi nogami stoji na čevljih in se z nami premika, ko hodimo.
Zahtevnost: zahtevnejša vaja.
Predznanje: vaji “tap” ali “vmes“.
Kot ponavadi začnemo učenje v psu znanem, nemotečem okolju, ponavadi doma. Pripravljeno imamo hrano za nagrajevanje in tarčo iz kartona v velikosti naše dlani. Najprej ponovimo vajo “tap” – karton položimo na tla in psa potrjujemo (klik ali potrditvena beseda in nagrada) za dotik kartona s taco. To je praktično zato, da pes ve, za katero vajo gre.
Tarčo (kartonast kvadrat za
vajo “tap”) si pritrdimo na nart
| Foto: Matej Velikonja |
1. korak: naučimo vedenje
Po nekaj ponovitvah vaje “tap” si karton pritrdimo na nogo, na sprednji del, kjer so prsti in nart. Postavimo se tako, da je noga s kartonom malce naprej in počakamo, da bo pes sam opazil karton in nanj položil taco. Načeloma bi dobro naučen pes to moral brez težav storiti, saj vaje nismo zelo otežili. Če pes ne opazi sam kartona in se ga ne dotakne s taco, si lahko pomagamo tako, da z nogo rahlo potapkamo po tleh in tako usmerino pozornost psa na tarčo. Vsak dotik s taco potrdimo in nagradimo. Menjajmo lego noge/tarče glede na položaj psa. Zaenkrat ni pomembno, s katero taco se pes kartona dotakne.
Ne pozabimo na podaljševanje trajanja vaje. Pes naj ne bo vedno takoj nagrajen za dotik, ampak ga spodbujajmo, da dalj časa stoji s taco na tarči in s tem posledično na naši nogi. Trajanje podaljšujemo postopoma, sekundo po sekundo. Ne pretiravajmo in ne zvišujmo zahtev prehitro!
2. korak: zvišamo kriterije
Ko se pes kartona hitro in tekoče dotika in je sposoben stati na tarči vsaj pol minute, zvišamo kriterije tako, da na drugo nogo uvedemo novo tarčo. Zdaj želimo, da pes z obema tacama stoji na naših nogah. To najlaže naučimo iz položaja “vmes”, ki smo se ga naučili prejšnjič.
Psa pokličemo v položaj »vmes«. Na obeh obuvalih imamo po eno tarčo. Tu nam spet pride prav tapkanje, da psu usmerimo pozornost. Najprej potapkamo po tleh z eno nogo, ko pes zagleda tarčo in stopi nanjo, ga nagradimo in mu prigovarjamo, naj ta položaj zadrži, nato pa potapkamo z drugo nogo in vztrajamo, dokler se pes z drugo taco ne dotakne druge tarče.
Na začetku bodo seveda težave. Ko se bo pes poskušal postaviti na drugo tarčo, bo verjetno stopil s prve in obratno. Uporabimo logiko in potrjujemo vse, kar se nam zdi, da vajo pelje v pravo smer. Psu lahko pomagamo tudi tako, da noge obrnemo čim bolj navznoter (s prsti ena proti drugi) in mu tako olajšamo dostop do tarče.
Tarčo odstranimo
in dodamo gibanje
| Foto: Matej Velikonja |
3. korak: ukinemo tarčo in vajo nadgradimo
Ko psa pokličemo v položaj “vmes” ter potapkamo z nogami po tleh in pes avtomatično postavi obe taci na naši nogi, smo pripravljeni na naslednji korak – dodamo trajanje in dinamiko. Nehamo tudi uporabljati tarčo, saj je takpanje z nogo za psa zdaj že dovolj jasen namig, kaj želimo od njega. Postopoma podaljšujemo čas trajanja, ko naj pes stoji na naših nogah, ter se nato začnemo tudi premikati. Najprej dvignemo eno nogo in če pes ne umakne tace z naše noge, ga hitro potrdimo in nagradimo. Ponovimo še z drugo nogo. Ko mu gibanje naših nog ne dela več težav in lahko obdrži ravotežje, začnemo korakati na mestu. Ko je ta del vaje utrjen, se lahko začnemo premikati. Na široko razkoračeni hodimo naprej, pes pa v položaju “vmes” hodi med našimi nogami, tako da so njegove tace na naših čevljih.
4. korak: vajo poimenujemo
Vaja je zdaj dokončno izdelana in lahko jo poimenujemo, denimo, “cop-cop”. Med vadbo, ko je pes v položaju in hodi z nami, ponavljamo besedo “cop-cop”, ki pa jo mora pes velikokrat slišati, da jo lahko poveže z vajo in jo bomo lahko nekoč uporabljali kot povelje. Sama te vaje nimam poimenovane, psi namreč lažje dojemajo našo telesno govorico kot besede, tako da se mi zdi tapkanje z nogo po tleh dovolj učinkovito sporočilo, kaj želim.
5. korak: vajo utrdimo
Ko je pes sposoben na povelje “vmes” sam zavzeti položaj ne glede na to, kje stojimo in kako smo obrnjeni, začnemo vaditi dinamično različico vaje. Ko pes zavzame položaj, ga sicer besedno pohvalimo, a stopimo en korak naprej in ga spodbujamo, da se premakne z nami. Ko se premakne naprej in spet zavzame položaj “vmes”, potrdimo in nagradimo. Ponavljamo najprej korak po korak, ko pes to obvlada, postopoma povečujemo število korakov, dokler pes tekoče ne hodi med našimi nogami. (Ta različica vaje je za vodnika rahlo nerodna, saj mora korakati razkoračeno, je pa dobra priprava na vajo, ki jo bomo učili kasneje.)
6. korak: vajo utrdimo in ukinemo nagrado
Vajo je treba utrditi tudi zunaj – v mestu, na sprehodu. Naš cilj je, da pes z nami sodeluje, kjerkoli pač želimo. Pravzaprav je celotno učenje trikcev namenjeno temu, da se pes nauči sodelovanja z nami in da je bolj pozoren na nas, kaj mu sporočamo, kaj želimo …
Zunaj lahko nagrado zamenja povabilo k igri z vodnikom. Postopoma lahko nagrado ukinemo, a vedno psa pohvalimo za dobro opravljeno delo. Ponavadi pa pes najraje ponavlja tista vedenja, ki jih občasno nagrajujemo, saj se zanj vedenje potem splača – vedno je vsaj možnost, da pride do nagrade.
februar 2013 za revijo Moj pes
<-- Vaja "vmes" Vaja "mrtev" -->VAJA TAP NA NOGO
