Definitivno bitter-sweet leto, ne bi ga pa označila za slabo. Po mojih izkušnjah so neželene/nepredvidene stvari ponavadi začetek nečesa novega in vznemirljivega.
Kaj smo počeli? Zaključili aktivnosti na enem društvu in postali člani drugega. Ne moreš brezbrižno zapustiti kraj in ljudi s katerimi si več kot 15 let ustvarjal neko zgodbo, ampak na neki točki je bilo preveč vsega dodatnega balasta, tako da so bili neobremenjeni treningi na novem društvu nuja in balzam. Kar se tiče epizode na starem, lahko pokomentiram le: društvo je za člane in njihove aktivnosti, ni in ne bi smelo biti vir zaslužka peščice posameznikov. In še nekaj sem se naučila – da laži, manipuliranje in nasplošno drekanje po drugih ljudeh niso vseobče obsojani. Brezsramnost je IN, moderna, sprejeta. Vse je dovoljeno, zmaga tisti, ki je najbolj agresiven, zagrizen in pripravljen se poslužiti vsakršnih metod. In dejanja, tudi umazana, nimajo posledic. Ne vem ali je to trend neo-liberalizma, who knows, opažam pa, da je nasploh, v vseh družbenih sferah prvotni namen zagotovitve svobode govora popolnoma zlorabljen. Vsak govori kar hoče in s svojo resnico/neresnico posiljuje druge ljudi, spet brez posledic — saj ima vendarle pravico do svobode govora …! Kar se je dogajalo na društvu (vključno z nelegalnim polletnim prevzemom) ni imelo nobenih posledic, nobenega kolektivnega zavračanja in sankcioniranja takega ravnanja. So be it, jaz vidim stvari drugače, meni se nekatere stvari ne zdijo sprejemljive, dejanja bi morala nositi posledice, za kršitve bi morale biti sankcije …
Uživanje na novem društvu je sweet del te zgodbe, a je bilo na žalost kratkotrajno. Lox se je sredi poletja na treningu konkretno poškodoval nakar je šlo celo Krdelo na dooooolge počitnice iz katerih se, kar se društvenega udejstvovanja tiče, še kar nismo vrnili. Pes je rehabilitiran in ok, jaz pa ne vem, če bi nadaljevala s treningi in tvegala nadaljne poškodbe. That’s the bitter part. Ker je agility čudovit šport.
Smo pa imeli magičen avgust, ko smo se potepali po dolini najlepše reke na svetu, Soče. Večinoma smo taborili v našem najljubšem kampu Gabrje, tik ob reki. 17-letnem Kukiju, ki ima že zelo trhle nogice je naravna podlaga v kampih noro ustrezala :) Frajer nas je brez drame suvereno čakal v svoji ogradici, medtem ko smo mi pohajali po okolici. Veliko smo hodili dogtrekking style, zlasti Lox je bil ves čas vpet z vlečno oprsnico (vleka je bila del njegove rehabilitacije). S pasjo vprego sem bila nenormalno hitra na vseh pohodih in vztrajna tudi kadar sem se potepala sama. Obiskali smo prelepe kraje in doživeli mnogo nepozabnih trenutkov. V družbi mojih fantov je vedno fajn in Slovenija je tako lepa <3 –> moram priznati, kljub njenem mačehovskem obnašanju do lastnih ljudi.
Trenutno je Krdelna skupna aktivnost tek, canicross. To lahko delamo vsi (z izjemo Kukija). Počasi se tudi moja kondicija in vzdržljivost pri teku stopnjuje. Sil in Lox sta vprežena, Larek pa prosto teče in se vsi lepo rekreiramo. Cilj in motivacija je zdrav duh v zdravem telesu. Nisem nehala kaditi zato, da bom pridobila 15 kg ;-) in nimam toliko psov zato, da bodo ležali na kavču :-). Po novem imamo sposojeno tekalno stezo, ki jo vsi, jaz in psi, pridno uporabljamo, ampak to je že zgodba novega leta.
Za letos imamo nekaj presenečenj v rokavu, eno je v zvezi s canicrossom, secret project, ni pa še čisto pravi čas, da bi ga razkrila. It’s sweet :)
