Dejansko o primeru Saše Baričeviča in njegovih bulmastifov tukaj veliko ne bom govorila. Na to temo je bilo že toliko povedanega in cela Baričevič afera me pošteno jezi, predvsem to, da je gospod doktor dobil pse nazaj, ker je poznal prave ljudi in imel zadovoljivo količino denarja.
Če bi moje pasje krdelo tako poškodovalo človeka in bi jaz vztrajala naj mi pse vrnejo, sem prepričana, da se to ne bi zgodilo. Moja socialna baza je premajhna, moj žep preplitek.
Največji problem Baričeviča ne vidim v njegovi sodomiji (sodomija ni nič drugega kot ljudem izrazito nagravžna oblika mučenja živali) ne v njegovi tragični (a neumni) smrti, ampak v tem, kako sta se z ženo oba ignorantsko in arogantno obnašala po napadu na Stanislava Megliča. Tukaj si lahko preberete dober članek na temo (ne)uglednih doktorjev (ne pozabimo, da sta bila oba z ženo zdravnika).
Včarajšnje Omizje na TVSLO1, kjer so znani kinologi, veterinarji in ostali poznavalci govorili o problematiki nevarnih psov mi je dalo misliti, kaj bi moglo biti bolj poudarjeno, kaj je pomembno za o psih neuko javnost, da ve in razume. Kajti do napadov psov pride zaradi neznanja, malomarnosti ali zlorabe s strani ljudi, njihovih skrbnikov.
Je pes človeku hvaležen?
Na voditeljičino vprašanje, če psi čutijo hvaležnost do človeka, ker jih sprehaja, čisti in hrani, je Jože Vidic dobro začel in skoraj povedal bistvo, potem pa ga je odneslo in povedal je klobaso (dobronamerno a premalo strukturirano). Naj naredim povzetek:
Ne, pes človeku za skrb ni hvaležen. Sprehodi in hrana v posodi je edino življenje, ki ga pozna in to pes jemlje samoumevno. Ne gre to tako, da bo pes razmišljal: ne smem grizti roke, ki me hrani. Če je vodnik neprimeren (premalo odločen ali prevelik tiran), je vedno možnost, da bo pes poskušal fizično prevladati nad njim. In ob tem ne bo razmišljal kako bo to vplivalo na hranjenje, skrb in sprehode. Takega razmišljanja in take hvaležnosti pes ni sposoben.
Pes hvaležnost drugače kaže – in morda “hvaležnost” sploh ni prava beseda. Pes je pripadnik tropa – pripaden (“hvaležen”) je dobremu vodji. S slabo vodjo pa si trop ne more dosti pomagati, v bistvu je za preživetje tropa nujno, da vodstvo prevzame nek bolj sposoben član.
Ljudje živijo v stanovanju s psom, ki je originalno predator, in z njim ravnajo kot z (razvajenim) otrokom. Ravno ta zmotna predstava o psih je razlog za naraščujoče število smrtonosnih pasjih napadov v zadnjih letih.
Za vse nevedneže: pes je žival – in nehajte ga počlovečevati. Danes je pes večinoma zgubil vse druge vloge razen vloge spremljevalca oz. družinskega člana in živi z nami v stanovanju – kar pa ne pomeni, da je mali odlakani človek na štirih nogah. Informirajte se o psu, kaj je, kako komunicira in vidi svet, kako funkcionira – če ne pred nakupom psa, pa vsaj, ko je še mladič! Berite literaturo, pojdite v pasje šole in NE PREDPOSTAVLJAJTE, da vse sami veste!
Kakšnega psa želim? VS. Zakaj psa želim? Kaj mu lahko nudim?
Tudi o tem so v Omizju veliko govorili. Naj strnem:
1. Racionalna, pretehtana odločitev
Nakup psa mora biti zavestna odločitev za NOVEGA ČLANA DRUŽINE – ki ga bo treba vzgojiti, kar pomeni: pridobiti ustrezno znanje in porabiti veliko časa za vzgojo. Pes tudi naj ne bo darilo nikomur, zlasti ne otroku – otrok sam ni sposoben vzgojiti psa, ker mu pes ne bo priznaval dovolj avtoritete. Če starši domov pripeljejo psa na željo otroka, se moraj zavedati, da bodo psa primarno oni vzgajali in da bo otrok lahko le sodeloval – naj bo to družinski projekt. Zavedajte se: zaradi psa se boste morali po potrebi tudi marsičemu odpovedati (kot se starši marsičemu odpovejo na račun svojih otrok).
2. Samokritika in samoocena
Zakaj želimo psa? Samo “za družbo” ali s kakšnim razlogom? Če je pes le družabnik je lahko manjše in priljudnejše pasme. Če je “za varnost”, bo najbrž večje psame ali mišične mase, kar pomeni temeljitejše šolanje – zelo neodgovorno je, da imamo psa kvazi za lastno varnost a z njim ogrožamo okolico, ker se nam ga ni dalo funkciji primerno izšolati. In še v razmislek: “čuvaj” v urbanem okolju je lahko tudi manjši a neustrašni terierček, ki s svojim bevskanjem opozori na morebitne probleme – ni nujno, da je velika gora mesa sposobna hudo poškodovati človeka … Meni najljubša odločitev za psa je, da bi radi z njim kaj počeli – imeli nov hobi – pa naj bo to agility ali poslušnost ali tekmovanja v frizbiju, vseeno. Pes nam lahko omogoča več rekreacije in socialnih stikov, če se le mi sami v štartu dovolj angažiramo.
Predvsem pa ljudje, prosim, razmislite in se samokritično vprašajte: Kaj lahko jaz psu dam? Koliko gibanja na dan mu lahko omogočim? Koliko sem fizično sposoben in močan? Kolikšno težo sem še sposoben zadržati ob cuku povodca? Koliko časa imam in ga mislim v psa vložiti? Koliko imam potrpljenja? … In NE IZBIRAJTE SI PASEM PO VIDEZU ALI DOMNEVNIH PASEMSKIH LASTNOSTIH IZ KNJIG (v knjigah je vsaka pasma predstavljena v najlepši luči). Ne izbirajte si zahtevnih pasem, če je to vaš prvi pes, ne izbirajte si hiperaktivnih ali delavnih pasem, če ste le povprečno aktivni sami. Ne izberite ogromnega psa, če ste šibkejši ali starejši.
Veste koliko vodnikov vidim v tečajih, ki jih psi (ponavadi je vodnik starejši moški, pes pa nemški ovčar) tako vlečejo po poligonu, da vodniki neprestano padajo po tleh, ker niso fizično dovolj močni, da bi zadržali psa?!
Kakšni so šele sprehodi s takim psom, kolikšna je konstantna obremenitev vodnikove roke? Pa ljudje, kaj ste nori?! Pa dajte no malo razmislit! Imeti neobvladanega psa in z njim živeti 15 let mora pa ja biti neverjetna muka! Ni čudnega, da so zavetišča, kot je v Omizju povedal Marko Oman, polna psov, ki so jih dejansko tja pripeljali lastniki, ker niso mogli več z njimi živeti. In kdo, razen izkušen kinolog, lahko takšne zapuščene pse sploh posvoji?
