Sprehod s psom

Ker našega najboljšega prijatelja ne moremo peljati v kino ali na kavo, naj bo sprehod naš čas s psom in ne čas našega psa za divjanje za mimoidočimi psi.

Na sprehodu delamo na tem, da krepimo navezavo med nami in psom: se igramo, vadimo poslušnost, trikce. Tako za lastnika kot za psa je lahko zabavno npr. plezanje na nizke primerne veje dreves, skok na steber ipd. Le če se s psom intenzivno ukvarjamo, lahko pričakujemo, da bomo nekoč imeli poslušnega psa, ki nas upošteva.

Priporočljivo je, da odraščajočemu psu dovolimo, da se le na kratko poigra z vrstniki (2 – 3 minute, če je igra groba in je enemu od psov neprijetno, igro na lepo prekinemo že prej), nato sprehod nadaljujemo, ga zvabimo v igro, vadimo poslušnost, trikce ipd. Poskrbimo, da smo vedno mi najbolj zanimivi in da mi odrejamo akcijo – to je zlasti pomembno prve par mesecev, pri mladem psu v procesu šolanja. Na sprehod vedno vzamemo s sabo priboljške (del dnevnega obroka) in igračo.

Na začetku sprehoda psu damo priložnost, da opravi vse potrebe, potem pa se z njim igramo, vadimo vaje in trikce. Pri mladem psu razvijamo igro (glej: Igra s psom >>), izkoristimo lahko “nove” predmete, ki jih najdemo na poti npr. palice, storže, kostanje ipd. Psu omogočimo, da je del sprehoda spuščen, brez povodca – le tako se bo naučil proste poslušnosti. Ko je mladič spuščen, se ukvarjamo z njim in ga učimo pozornosti na nas, vodnika. Če nimamo namena aktivno delati z njim, ga pripnemo na povodec in mu tako preprečimo, da počne vse kar si zaželi. Pri par mesečnih mladičih načeloma sprva nimamo problemov, saj nam sledijo, ker iščejo našo zaščito. Ko pa mladič odrašča, pridobi na samozavesti in se začne bolj oddaljevati ter si iskati zabavo in družbo – takrat se ponavadi začne dogajati, da pes vse naše klice presliši. Zato moramo na sprehodih od prvega dne postaviti temelje za uspešen “odpoklic”. Najprej med sprehodom nagrajujemo vse spontane prihode psa do nas. Kdaj pa kdaj psa tudi sami pokličemo in prihod nagradimo. NIKOLI psa ne kregamo, ko pride do nas, tudi če je prišel počasi ali prepozno. S kaznijo bomo dosegli le, da pes ne bo z veseljem hodil do nas, saj bo vedel, da je vedno možno, da ga čaka kazen – naj raje ve, da ga pri nas čaka nagrada. Če pes na naš klic ne pride, ga ne kličemo večkrat, ampak stečemo stran, se skrijemo za drevo ipd. Mladič ne bo želel ostati predolgo sam. Ko vidimo da nas je začel iskati, ga spet pokličemo, se mu pokažemo in stečemo še par metrov stran. Ko nam sledi, se razveselimo – naj sliši veselje v našem glasu! – in ko pride k nam ga nagradimo s priboljškom ali povabilom v igro. Take vaje (tek stran, skrivanje za drevo ali grm) so priporočljive vsakič, ko se pes oddalji. Naj nas lovi ali išče – tako se bo navadil biti pozoren na nas in se bo posledično manj oddaljeval. Več o učenju odpoklica >>

Zapomnimo si, da psa tudi nikoli ne lovimo, saj mu bo to kvečjemu v zabavo in bo veselo bežal pred nami. Psa tudi ne grabimo za ovratnico takoj, ko nam pride blizu – s takim vedenjem lahko dosežemo, da se nam bo začel izmikati. Ravno zato je pomembno, da ga na sprehodu večkrat pokličemo brez kakršnegakoli drugega razloga, kot da povadimo odpoklic in ga nagradimo za prihod k nam – nato ga pustimo, da se naprej prosto sprehaja.

Idealno je, da mladega psa vodimo del sprehoda tudi na povodcu in ga učimo naj nas ne vleče, temveč hodi ob nas na nenapetem povodcu. Tej vaji bomo rekli “blizu” in je ne smemo zamenjevati z vajo “poleg”. Pri “poleg” pes hodi tesno ob naši levi nogi in nas gleda, pri vaji “blizu” pa je dovolj, da je nekje v radiju 1 metra ob naši nogi in da je povodec sproščen, od njega tudi ne zahtevamo posebne pozornosti.

Učenje vaje blizu

Psa imamo na meterskem povodcu, ne na flexiju – flexi dopušča psu, da se oddaljuje od nas, mi pa ga želimo naučiti hoje blizu. Vajo lahko učimo na dva načina (odvisno kateri bolj deluje), vedeti pa moramo, da bo učenje te vaje dolgotrajno, če bomo občasno le dovolili, da nas pes do nečesa privleče – npr. babice, ki mu da piškot, sosedove psice, da se povohata ipd. Zapomnil si bo, da se vlečenje včasih le izplača, saj pride do željenega in nas bo večkrat poskušal kam odvleči. Bodimo dosledni – NIKOLI ne dovolimo, da nas pes, že od prvega dne, kam privleče!

1. način:

Ko pes vleče na povodcu se ustavimo in čakamo (tudi 10 minut, če je potrebno!), da se obrne proti nam in popusti povodec. Takoj, ko to stori, ga povabimo k sebi. Ko je v bližini naše leve noge ga pohvalimo: “Priden, blizu!” (lahko kliknemo) in nagradimo s priboljškom. Nadaljujemo sprehod – takoj, ko pes spet napne povodec in začne vleči, se ponovno ustavimo in ponovimo vajo. Bodimo dosledni! Če pes vztraja z vlečenjem, mi vztrajamo in smo pri miru! Za konec vaje naj se pes pred nas vsede, nato ga odpnemo in in povabimo v igro ali mu pustimo, da se nekaj časa prosto sprehaja. Po dovolj ponovitvah te vaje bo pes dojel, da z vlečenjem nikamor ne pride.

2. način:

Ko nas pes vleče na povodcu, se obrnemo za 180 stopinj in začnemo hodit v drugo smer. Sprva ga bomo najbrž rahlo povlekli za sabo, a se bo vdal in stopil za nami. Ko pride v linijo vzporedno z nami, ga pohvalimo z besedami: “Priden, blizu!” (lahko kliknemo) in nagradimo s priboljškom. Nato nadaljujemo sprehod v prvotno smer. Takoj, ko pes začne spet vleči, postopek ponovimo.

Na splošno lahko na sprehodu lovimo trenutke, ko pes spontano hodi ob nas. Vedenje označimo z besedo “blizu” (lahko kliknemo), pohvalimo in nagradimo. Pes bo postopoma razumel, kaj od njega pričakujemo, ko rečemo “blizu”. Tudi ko je pes sposoben že dokaj lepo hoditi na nenapetem povodcu, ga nagrajujemo vsake toliko – npr. po nekaj metrih lepe hoje.