Utež na koncu pasje vrvice

Sprehajanje mladiča na vrvici, največkrat flexiju, je navada t.i. pasjih lastnikov.

Tako mladi psi, ki še nimajo pojma o ničemer in šele raziskujejo svet, nekontrolirano begajo par metrov okrog t.i. lastnika, medtem ko on neomejeno in po potrebi psa malo pocuka in povleče, ga pokorigira. Stvar rešena. Le kdo bo koga vlekel čez par mesecev?

Fenomeni mestnega parka

Si predstavljate reveža mladička? Leze z noskom pri tleh in raziskuje vonjave, dokler ne pride do konca povodca, kjer najprej malo vleče, potem pa ga ima ‘lastnik’ dovolj in ga pokorigira s cukom vrvice (da ga usmeri v pravo smer, kaj pa drugega, kako pa naj drugače?). Mali pesek odfrči v smer cuka, pristane, spet da nosek na tla in nadaljuje svojo raziskavo, povleče povodec – CUK – in zgodba se ponovi … In mestni park je poln pasjih mladičkov, ki jih “lastniki” na vrvi/flexiju šofirajo okrog kot majhne lutke, robotke.

In čez par mesecev mali pesek ni več mali, ampak že kar konkreten pesjan in ‘lastnika’ že kar konkretno vleče za sabo in se vlečeta, cukata, prerivata in nihče ni preveč srečen na takih potepih. ‘Lastnika’ roka konkretno boli ko surfa za svojim psom. V primeru velikega psa in izrazito šibkejšega ‘lastnika’ se veliko surfanj konča s padci, odrgninami in končno s spusti vrvice, ko si pes navsezadnje izbori svobodo … In mestni park je poln uteži na vrvicah.

Marsikateri ‘lastnik’ reši problem vlečenja tako, da psa na sprehodu vse več prosto spušča: “pa naj leta, saj ni več mladiček in ima že malo več pameti v glavi. Se bo že znašel. Saj ni več dojenček” …  In mestni park je poln spuščenik psov, ki tekajo vse povprek brez najmanjše kontrole ‘lastnika’. In to se z zakonom prepove in globe se višajo.

Narobe svet

Vsi moji kinološki prijatelji, ki se poslužujejo tehnike šolanja s pozitivno motivacijo, mladička sprehajajo sprva brez povodca. Šele ko je starejši, začnejo uporabljati povodec. Postopoma in vedno bolj organizirano. Medtem ko mestni pasjeljubci najprej nataknejo mladičku ovratnico in vrvico, potem ga prve nekaj mesecev šofirajo in gnjavijo na vsakem koraku, da postanejo v pasjih glavah nadležne uteži na drugi strani vrvice. In ko končno zgubijo vsako zanimanje svojega psa, pasjeljubci po parih mesecih ponavadi ugotovijo, da je pes že dovolj zrel, da bi lahko bil malo bolj poslušen in ga začnejo vedno več spuščati iz povodca. In kaj najprej naredi najstniški pes, ko končno okusi svobodo? Ucvre jo čim dalj stran od ‘lastnika’ in se zamoti s čudovitimi stvarmi, ki jih ponuja široki beli svet. Starejši kot je, bolj je samozavesten, dlje in za dalj časa se oddaljuje od ‘lastnika’, ki to vedno bolj (nezmožen spremeniti situacijo) dopušča.

Navsezadnje mora pes tudi imeti socialno življenje in se družiti z drugimi ‘kužki’ v parku mar ne? …  Ne, ni nujno!

Psi niso kot ljudje in ne moremo pričakovati, da se bodo vsi med sabo razumeli. Zlasti je ponavadi problem istospolne netolerance. Psi ne tolerirajo samcev, psice ne tolerirajo samic – in to je čisto naravno, saj gre za konkurenco. Zato je psa popolnoma neodgovorno vsepovprek spuščati, če ga nimamo pod nadzorom. Pes mora biti namreč ves čas pod vodnikovo kontrolo, kar pomeni, da mora imeti fantastičen odpoklic (ko ga vodnik pokliče, pes nemudoma odreagira in se vrne k njemu – brez izjeme) in pozornega vodnika, ki v naprej predvidi morebitne probleme in psa pokliče in pripne, če je to potrebno. Če ti pogoji niso izpolnjeni, mora biti pes VES ČAS NA POVODCU.

Nevarni urbani pes

Večina pasjih ‘lastnikov’ po sistemu trial & error (učenja na napakah) ugotovijo ali bodo sprehajali psa na povodcu ali ne. Če je pes pretežno neagresiven do drugih psov in ne nadleguje mimoidočih ljudi, potem ga bojo po mestnih zelenih površinah sprehajali spuščenega – tudi, če se bo prekomerno oddaljeval in tekal od psa do psa ter se ‘družil’. Pse, ki imajo probleme z agresijo, bo večina vodnikov (ne pa vsi) začela po nekaj neljubih dogodkih (napakah) sprehajati na povodcu. Raje ne pomislim kdo ali kaj so bile te napake, ki so te ‘lastnike’ pripeljale do zaključka, da je bolje sprehajati psa na povodcu …

Treba se je zavedati, da spuščen pes brez nadzora ni potencialno nevaren le, da pride v konflikt z drugim psom ali da napade človeka (kar se le redko zgodi, saj večina psov ni tako psihično močnih, da bi se z lahkoto spravili na človeka). Večja je nevarnost, da kakšnega človeka pošteno prestraši (nekateri ljudje pač ne marajo psov ali se jih bojijo ali pa oboje – in to je treba upoštevati!), lahko skoči na mimoidočega in ga prevrne, lahko poškoduje otroka, lahko teče čez cesto in povzroči prometno nesrečo, ipd. idr. itd. Priložnosti, da je pes v urbanem okolju motljiv ali nevaren je nešteto. Konec koncev to ni njegovo naravno okolje.

Časi, ko je bil pes čuvaj hiše priklenjen na verigi, so minili. Zdaj je pes večinoma spremljevalec, ki nas spremlja povsod – in temu primerno mu moramo ljudje nameniti tudi več časa in truda pri vzgoji – kakor ga namenimo odraščajočemu otroku.

Torej: vsi v pasjo šolo, da vzgojimo psa v prijatelja in spremljevalca in pridobimo vlogo vodnika, ne pa uteži na koncu pasje vrvice!