Vaja “tap” je drugi način tarčenja. Medtem ko smo pri vaji “nos” želeli, da se pes naše roke (tarče) dotika s smrčkom, bomo pri vaji “tap” psa naučili, da se tarče dotika s taco. Iz tega bomo izpeljal vrsto vaj, na primer “petko”.
Zahtevnost: nezahtevni vaji.
Predznanje: pes mora že poznati sistem dela.
Učenje začnemo v psu znanem, nemotečem okolju. Pripravljeno imamo hrano za nagrajevanje in približno A4 velik kos kartona, ki je naša tarča. Karton položimo na tla malo stran od psa. Psa bo zanimalo, kaj počnemo in bo raziskal zadevo. Za kakršno koli interakcijo s kartonom (gibanje v smer kartona, vohanje kartona ali celo dotik kartona s tačko) potrdimo s klikom ali s posebno besedo v trenutku, ko naredi, kar želimo, nato ga vedno nagradimo s priboljškom.
Psa naučimo, da položi eno taco na tarčo – karton
| Foto: Matej Velikonja |
1. korak: naučimo vedenje
Vsakič, ko se pes približa kartonu, potrdimo in nagradimo. Najprej želimo vzpostaviti povezavo med predmetom (kartonom) in nagrado. Če pes že polaga taco (ali več tac) na karton, smo na pravi poti. Če pa pes karton le voha ali ga poskuša grabiti z gobčkom, je zdaj pravi trenutek, da zahtevamo dotik s taco. Ko se pes vrne h kartonu malo počakamo – ker ne bo takoj potrditve in nagrade, bo moral poskusiti kaj drugega, verjetno dotik s taco. Če dotika s taco tako ali drugače ne moremo dobiti, potem si lahko pomagamo tako, da postavimo karton med nas in psa. Pes bo slej ko prej položil eno od tac na karton, saj je A4 velikost kartona kar velika površina. Ne zamudimo trenutka! Potrdimo in nagradimo.
Vajo vadimo toliko “učnih ur” in toliko dni, dokler nismo prepričani, da pes ve, da je tarča karton, ker vedenje tekoče ponavlja (po nagradi se vedno vrne h kartonu). To najlažje preverimo tako, da psu priboljška ne damo iz roke, ampak ga vržemo kak meter stran od psa – pes ga bo šel pobrat in, če razume vajo, se bo takoj vrnil nazaj na karton. Zdaj smo pripravljeni na drugi korak.
Vsako učno uro tarčo malenkost obrežemo, zmanjšamo
| Foto: Matej Velikonja |
2. korak: zvišamo kriterije
V naslednjih dneh karton manjšamo. Vsako “učno uro” ga odrežemo za približno 2 centimetra. Med vajo karton tudi vzamemo in ga položimo drugam, tako da tarča ni vedno na istem mestu. Ko se karton manjša moramo biti pozorni, da potrjujemo le dotik z eno taco – kar je na srečo spontana posledica manjšanja tarče.
Karton želimo zmanjšati na osmino A4 lista oz. na ploščico velikosti naše razprte dlani. Vaje “tap” dejansko ni potrebno poimenovati. Pes bo razumel, kaj mora storiti, ko bo videl karton/tarčo.
3. korak: vedenje nadgradimo
Ko je tarča dovolj majhna, da se nam prileže v dlan, smo pripravljeni, da psa naučimo vajo “petka” (ang. high-five). Vzamemo karton v dlan in sprva držimo razprto dlan s kartonom čisto pri tleh, vodoravno, kakor je bil pes do zdaj navajen. Spreminjamo lokacijo tarče, enkrat je levo, drugič desno od psa, včasih pred njim…
4. korak: dodamo dinamiko
V naslednjih dnevih spreminjamo položaj tarče glede na psa – levo in desno, tako da mora po možnosti uporabiti levo ali desno taco glede na položaj tarče. Tarčo tudi postopoma višamo, dokler je ne držimo vodoravno približno v višini pasjega komolca. Po tej višini, začnemo naklon tarče postopoma spreminjati, tako da jo v končni fazi držimo navpično v višini pasje glave. To je želeni položaj naše razprte dlani za vajo “petka”.
Ko vadimo moramo imeti vsaj 80 % uspešnih ponovitev, ki jih lahko potrdimo in nagradimo. Če pes ne uspe zadeti tarče oz. mu ni jasno kaj mora početi, smo tarčo prehitro zvišali (ali zmanjšali) in moramo iti korak nazaj, kjer je bilo psu še jasno, kaj želimo.
Tarčo postopoma zvišujemo
in ob dotiku tudi poimenujemo
| Foto: Matej Velikonja |
5. korak: vajo poimenujemo
Zdaj je tarča že v višini pasje glave, položaj naše dlani je vodoraven. Vedenje lahko poimenujemo. Vsakič, ko se pes dotakne tarče, rečemo “petka”, potrdimo in nagradimo. Pes naj besedo, čim večkrat sliši, preden jo bomo uporabljali kot povelje.
6. korak: ukinemo tarčo in nagrado
Ko smo “petko” že dobro povadili s tarčo, neko “učno uro” tarčo pač ukinemo. Lahko najprej naredimo nekaj ponovitev s tarčo, vsakič vedno tudi izrečemo besedo “petka”, nato psu enako kot prej ponudimo razprto dlan, izrečemo besedo “petka”, a v dlani nimamo več tarče. Ker psi razumejo telesno govorico mnogo bolje kot besede, razumevanje kretnje – ponujene razprte dlani – ne bi smel biti problem.
Ko pes izdelano “petko” brez tarče lepo izvaja (vsaj en teden a raje več), lahko vajo nehamo nagrajevati s hrano vsakič, ko jo pes izvede (vsake toliko pa jo le nagradimo), vedno pa psa besedno pohvalimo.
december 2012 za revijo Moj pes
<-- Vaja "svizec" Vaja "vmes" -->VAJE S TARČO
